ponedeljek, 22. december 2008

Božično voščilo


Spoštovani!
V teh adventnih dneh smo pogosto slišali na radiu in televiziji ter brali v dnevnem tisku, kako je svet prišel v finančno in gospodarsko krizo, za katero ne vemo, kako dolgo bo trajala in kako bo spremenila naše življenje. Mnogi delavci trepetajo za svoje službe. Vsak dan je več brezposelnih. Na mnoge domove trka revščina. Ljudi se loteva strah pred prihodnostjo. Takšno razpoloženje je spremljevalec letošnjega adventnega časa. Človeška sebičnost in neizmerno hrepenenje po bogastvu za vsako ceno je povzročilo sedanjo krizo. Za njeno odpravo bo potreben resen razmislek o naši dosedanji poti in ciljih, ki smo jim slepo sledili. V tej krizi moramo zazreti priložnost za novi začetek.
Kaj lahko storimo kristjani, je vprašanje, ki ste si ga že ali pa si ga boste še morda postavili? Ozrimo se na sv. Frančiška in njegov čas. Peščica bogatih ljudi in množica revnih na telesu in duhu. Frančišek spozna, da ne bo rešil in zadovoljil množic z razdajanjem materialnih stvari, kar je počel nekaj časa z veliko vnemo. Začel jih je sprejemati in imeti rad: poljub gobavca, strežba gobavcem, skupno bivanje z revnim duhovnikom pri sv. Damjanu, ni želel privilegijev ampak je živel skromno kakor večina ljudi… Kako je zmogel ta življenjski preobrat?
Frančišek je svojim bratom naročil, naj se postijo od praznika vseh svetih do božiča, da bi se tako tudi telesno pripravili na učlovečenje Božjega Sina. To pomeni, da je praznik Kristusovega rojstva tako veliki praznik, da ga moremo dojeti le z očmi vere. Bog je prišel med nas kot človek. To srečanje je nepopisno lepo za Frančiška in prav zaradi tega ga je hotel na poseben način doživeti v Grecciu.
Sv. Frančišek poudarja tudi podobnost med učlovečenjem in evharistijo. Kristus se je ponižal tako, da v učlovečenju skrije svoje božanstvo v človeško naravo, v evharistiji pa ga skrije pod posvečeni kruh, nato pa vabi, naj bi gledali preko zunanjih znamenj Kristusa z očmi vere v njegovo božanstvo, ki je navzoče v njegovem živem in resničnem telesu in krvi: »Vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je s kraljevega prestola stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom prikazal v resničnem telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem kruhu. In kakor so oni ob gledanju na njegovo človeško naravo videli samo to njegovo človeško naravo, vendar pa so verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi očmi, tako naj tudi mi, ko na kruh in vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in resnično najsvetejše telo in kri« (1. Opomin 16-21).
Frančiškova ljubezen do učlovečenega Boga je bila velika. Mnogokrat je preživljal vso globino te ljubezni in žaloval, da ni popolna. Z bolečino v duši je premišljeval o Božji ljubezni do človeka, do njega samega. In ko je gledal vse, kar je Bog storil iz ljubezni do njega, je z vso dušo občutil nepopisno bolečino, ki jo je pogosto izrazil v joku in solzah. Tako je nekoč tožil: »Ljubezen ni ljubljena«.
V teh negotovih in hkrati prazničnih dneh se poskušajmo približati skrivnosti te ljubezni s čustvi Frančiškove duše. Postavimo si resno vprašanje: kako ljubim učlovečenega Boga, moža, ženo, otroka, sodelavca… človeka v telesni in morda tudi duhovni stiski?
Ne pozabimo letošnjega gesla tedna karitas: RAD TE IMAM – ZAUPAM TI. Najprej velja za Boga. On nam nenehno sporoča, da nas ima rad in da nam zaupa. Že s tem, ko nas je ustvaril, prav take kot smo, je enkrat za vselej povedal, da nam zaupa in zato tudi računa na nas. Tudi če kdaj naredimo kaj narobe, nam On zaupa. Ve, kaj in koga je ustvaril, in ve, da smo na dnu vsega dobri in njegovi! Zaupal nam je življenje, naravo, zaupal nam je zmožnosti, ki jih druge stvari v stvarstvu, razen angelov, nimajo; predvsem sposobnost ljubiti drug drugega in Njega. Glejte, kakšno možnost nam je dal s sposobnostjo medsebojnega sporazumevanja, vzpostavljanja osrečujočih odnosov, ki se začenjajo in nadaljujejo s srečanji. Kako je lepa slovenska beseda »srečanje«: za svoj koren ima »srečo«; zato se dva resnično srečata le, če se ob tem osrečita. Sicer se nista srečala, ampak samo šla drug mimo drugega, doživela sta samo mimohod.
Geslo velja za tudi za nas. Če nas ima Bog rad in nam zaupa in smo ustvarjeni po njegovi podobi (1 Mz 1,27), potem se uresničujemo kot ljudje in še bolj kot kristjani lahko samo tako, da se imamo radi med seboj in si zaupamo. Božja resnica je, da je mogoče in prav, da drug drugemu bolj globinsko zaupamo, kot se sicer lahko razočaramo med seboj. Konkretno je to včasih zelo težko živeti. A vendar je res, da ljudje še kako potrebujemo potrditev drug od drugega. Vsak mora od drugih slišati, da je prav, da je, in to prav takšen, kot je; in da prav takemu zaupamo, da verjamemo vanj in ga imamo radi. Šele na tej osnovi, se lahko tudi spreminjamo, kjer je to potrebno. A osnovna vsega je, da ti nekdo verjame in zaupa, da boš zmogel. Prav to zaupanje da potrebna »krila« za novi polet.
To pomeni, da morajo ljudje po našem načinu življenja priti do spoznanja, da je potrebno v vse pore družbenega življenja umestiti vrednote Jezusovega evangelija. V ta temačen čas moramo stopiti z evangeljskim oznanilom o veliki luči, ki nam je zasijala z rojstvom Božjega Sina Jezusa. Izžarevajmo to luč upanja in veselja in jo prižgimo v srcih vseh po odrešenju hrepenečih ljudi. Ne zatiskajmo si oči pred stiskami ljudi, ki nemočni prihajajo k nam. Po njih k nam prihaja Jezus, ki je lačen, žejen, nag, brez dela, omamljen… Nismo veseli vseh. Rajši bi živeli daleč od njih v udobnem domu... A Kristus je neizprosen. Pošilja jih k nam, da poglobi našo vero, da jo naredi rodovitno. V težkih življenjskih okoliščinah ljudje od nas pričakujejo, da jih bomo vsaj poslušali in da niso prepuščeni bridki usodi, ampak, da živijo med ljudmi, ki poznajo sočutje in medsebojno vzajemnost. Za uboge na telesu in v duhu so najtežji prazniki. Veselo oznanilo, da je med nami Odrešenik, naj po našem oznanilu zasije kot luč upanja. Božji Sin prihaja na svet v človeka nevrednih razmerah. Ubogi so njegovi prvi častilci. Povabimo ljudi, da pridejo h Kristusu. Pokažimo jim njegov obraz, da bodo v njem zazrli svojega Odrešenika, ki naj tudi vam podari veselje in mir ob božičnem praznovanju, v novem letu pa vse spremlja s svojim blagoslovom!

Božič, 2008
p. Milan Kos

torek, 25. november 2008

Duhovni kapitelj



















Bratje slovenske minoritske province smo 24. in 25. novembra 2008 obhajali duhovni kapitelj. To je bila osrednja duhovna priprava na jubilejno leto 2009, ko bomo praznovali 800. letnico potrditve Vodila, kakor si ga je zamislil sv. Frančišek ob prihodu prvih bratov.
P. Martin Kmetec je v prvem predavanju poudaril naslednjo misel: Danes smo Frančiškovi bratje povabljeni, da bi se znova preprosto vrnili vase, v svojo lastno zgodbo in se pred Bogom v vsej preprostosti ustavili ter premislili svojo življenjsko poklicanost v minoritski Red. Tako kot se melodija vključuje v kompozicijo glasbenega dela, in ima svoj smisel v tem, da tvori del celote; tako bi se moralo življenje vsakega izmed nas vključevati v življenje celotne skupnosti in prispevati k njenemu smislu. Naše življenje naj bi bilo pričevanje o vrednoti in smislu človekovega življenja. Življenje v bratstvu je eden od načinov s katerim minoriti odgovarjamo na vprašanje o smislu človeškega življenja.
V drugem predavanju je p. Martin spregovoril o evharistiji in bratstvu. Sv. Frančišek govori o skrivnosti neizmerne Božje ponižnosti. Bog je po evharistiji nenehno navzoč. On je temeljni razlog našega bratstva in vir edinosti. Naša priprava na evharistično skrivnost mora biti temeljitejša, da bomo sveto mašo obhajali bolj zavestno in videli v njej dovolj velik razlog za našo pripadnost Frančiškovemu bratstvu. Le to je lahko pravi razlog za našo radost in veselje.
Duhovni kapitelj smo končali s sv. mašo v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju. Somaševanje je vodil generalni asistent p. Miljenko Hontić.

četrtek, 13. november 2008

Začetek postulata


Kandidat Klemen je v semeniški kapeli v samostanu sv. Lenarta - Sostro v četrtek 13. novembra 2008 vstopil v postulat slovenske minoritske province.

torek, 11. november 2008

Postavitev v službo bravcev


Brata Andrej Mohorčič in Andrej Sotler sta na god sv. Martina v semeniški kapeli v Sostrem sprejela službo bravcev.
Provincial je izrekel naslednje besede:
Sprejmi knjigo Svetega pisma in zvesto posreduj ljudem Božjo besedo, da jo bodo vedno bolj ljubili in izpolnjevali.

nedelja, 9. november 2008

Srečanje






V soboto 8. novembra 2008 je potekalo v minoritskem samostanu bl. Antona M. Slomška v Olimju vsakoletno srečanje vzgojnih ustanov (ponoviciata) slovenske in hrvaške province.
Navzoča sta bila tudi oba provincila. Obhajali smo skupno mašo in nato je sledilo srečanje...

torek, 14. oktober 2008

Dornava - blagoslov kapele



V filialni hiši sv. Doroteje smo blagoslovili novo kapelo.

ponedeljek, 6. oktober 2008

Slovesne zaobljube







V nedeljo, 5. oktobra 2008, je br. Toni v župnijski cerkvi sv. Jurija v Mozirju, ob navzočnosti velikega števila vernikov, izrekel slovesne zaobljube.

Med mašo sem ga takole nagovoril:
Dragi brat Toni!
V prvem berilu smo prisluhnili svetopisemskemu odlomku, ki poroča kako se je Gospod prikazal Mojzesu, ko je pasel drobnico. Tudi ti si bil že zaposlen kot zdravstveni delavec. Bog te je poklical in nagovoril. Tvoj odgovor je bil v odločitvi, da stopiš na pot redovništva in duhovništva po vzoru sv. Frančiška v minoritskem redu.
Mojzes je gledal pred seboj goreč grm, ki ni zgorel. Lahko bi rekli, da je ta goreči grm simbol skrivnosti Boga, ki ga ne bomo mogli v zemeljskem življenju v polnosti spoznati, čeprav se je razodel kot Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.
Tudi ti si se v dosedanjem času hoje za Gospodom srečeval s skrivnostjo Boga. Ob sv. Frančišku Asiškem si spoznaval, da je Gospod Bog velik, najvišji, vsemogočni kralj, najvišja dobrota, živi in resnični, lepota, varnost, veselje in radost, naše bogastvo, varuh in zavetje, naše upanje, naša vera, naša ljubezen…
Na svoji redovniški poti ne boš mogel Boga do kraja spoznati, ker je največja skrivnost. Ko misliš, da si ga že spoznal, ponovno vidiš, da si pred veliko skrivnostjo.
Bog Mojzesu naroča naj si sezuje čevlje. To pomeni naj se poniža pred Gospodom. Tudi ti si to dobro spoznal in izbral geslo, ki pravi: »ponižajte se tudi vi, da vas bo povišal!« V ponižnosti in skromnosti po vzoru sv. Frančiška mu želiš torej služiti vse dni zemeljskega življenja.
Danes odgovarjaš na Gospodov klic s slovesnimi-večnimi zaobljubami. Kaj to pomeni?
Slovesne zaobljube so večne in javne, kar pomeni da jih boš izpovedal za vse življenje in pred zbranim občestvom. Redovne zaobljube so poglobitev krstne milosti in se nanašajo na tri evangeljske svete: uboštvo, pokorščino in čistost. Uboštvo pomeni popolno predanost Bogu v nenavezanosti na zemeljske dobrine in na lastnino. Pokorščina je v spolnjevanju Božje volje po besedi predstojnika. Čistost ni zgolj v neporočenosti ampak tudi v Bogu predanem življenju, v nedeljenem srcu, v iskrenih namenih in odnosu do Boga.
Dragi br. Toni, to je danes tvoj slovesni odgovor Gospodu. Ob tem naj ti bo vedno v mislih tudi današnji evangelij. Jezus nam pravi: Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! V Njegovi ljubezni boš lahko ostal le preko vsakodnevnega premišljevanja Božje besede, redne molitve, iskrenih bratskih odnosov… S tem boš uresničeval tudi misel evangelija: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje. Večja bo tvoja ljubezen, bolj boš uresničeval prijateljstvo z Jezusom.
Evangelij se končuje z besedami: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal karkoli ga boste prosili. Naj te vedno spremlja misel, da nisi ti izbral zase redovništva, ampak si samo odgovoril na Gospodov klic, ki je dolgo zorel. Bodi vedno vesel in srečen redovnik – Frančiškov brat! Osrečuje naj te tudi to, da imaš ob sebi redovne brate, ki te bodo spremljali na tvoji poti.

Spoštovani domači br. Tonija, sorodniki, redovniki naše province, duhovniki, redovniki in redovnice, bratje in sestre v Kristusu!
Apostol Pavel nam pravi: V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar delate v besedi ali dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. Pavel nas torej vabi k medsebojnem spodbujanju, k čaščenju Boga in k zahvaljevanju Bogu.
Vse vas, bratje in sestre v Kristusu, vabim, da br. Tonija še naprej spremljate s svojo molitvijo in spodbudnimi besedami in dejanji, da bi vedno zvesto služil Gospodu. Hkrati pa ne pozabimo Gospoda prositi za nove redovne poklice. Mnogi mladi, ki so danes tukaj navzoči, slišijo v sebi Gospodov klic in potrebujejo vašo molitev – spodbudo. Vi mladi pa pogumno odgovorite Gospodu kakor Mojzes: Tukaj sem.
Te slovesne zaobljube pa morajo biti tudi za vse nas priložnost, da resnično iz srca častimo Gospoda in se mu zahvaljujemo za br. Tonija, nove poklice, naše redovniško, krščansko življenje. Bodimo kot kristjani, redovniki… srečni pred Gospodom.

ponedeljek, 15. september 2008

Ptujska Gora

Dosedanji jeruzalemski latinski patriarh, neutrudni borec za mir in osvoboditev Palestincev, motor medverskega dialoga med Judi, Kristjani in Muslimani ter ekumenskega sodelovanja med 13 krščanskimi cerkvami Svete dežele, Nj. Bl. Michel Sabbah, je med obiskom v Sloveniji obiskal tudi naše romarsko svetišče na Ptujski Gori.

sobota, 13. september 2008

Br. Jože - rojstni dan

Br. Jože Strojin je obhajal 40. rojstni dan.
Gospodinja je pripravila tudi torto,
ki jo je kot slavljenec prvi prerezal...
Iskrene čestitke!

torek, 2. september 2008

PRVE ZAOBLJUBE










Brata Andrej Sotler in Andrej Mohorčič sta 31. avgusta 2008 v cerkvi sv. Frančiška v Piranu naredila prve zaobljube za tri leta...