Dragi bratje v sv. Frančišku!
Pred nami je praznik sv. Jožefa – zavetnika naše province. Letos se ne bomo zbrali na sam prazničen dan pri bratski mizi ampak šele na veliki četrtek. Tako vam želim preko pisane besede nameniti nekaj misli za to priložnost in seveda ob koncu postnega časa ter velikonočno voščilo.
V Svetem pismu piše o Jožefu, da je bil pravičen mož. Njegova pravičnost je bila pravičnost svetih mož Stare zaveze. Te pravičnosti ni določal hladni razum, ni bila prikrojena na črko zakona – bila je nenehno prisluškovanje Božjemu glasu. Lahko rečem, da nam ima ta sveti mož veliko povedati, ko bi ga le hoteli poslušati. Razmislimo, kako se mu je življenje čudno zasukalo. Vse, kar si je v svoji človeški pameti zamišljal, se je spremenilo. Nič ni bilo več tiste varnosti, ki si jo mi želimo in po njej hrepenimo. Eno samo potovanje v neznano in negotova prihodnost. Toda Božjemu glasu odprto srce ni godrnjalo. Naša redovniška drža na žalost ni vedno takšna. Vse hočemo predvideti; se pred vsem zavarovati; izogibamo se vsemu, kar ogroža našo majhno zasebno varnost… Pota, ki jih nismo predvideli ali niso po naši volji, so nam neprijetna. Kako zelo torej potrebujemo držo sv. Jožefa, da bo naše srce odprto za Božji glas.
Bratje, radi se priporočajmo zavetniku naše province sv. Jožefu in prosimo Gospoda za milosti, da bi postajali vedno bolj podobni sv. Jožefu v poslušanju in izpolnjevanju Božje volje. Tudi naših bratov, ki godujejo na ta dan se radi spomnimo v molitvi.
Božja beseda nas je v tem postnem času popeljala med ostalim v svet slepote: telesne in tudi tiste notranje - duhovne slepote. Srečali smo se s svetopisemskim odlomkom, ki je poročal, kako je Bog izbiral po preroku Samuelu kralja med Jesejevimi sinovi. Bog je opozoril preroka: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« Za kralja je izbral njega, na katerega nihče ni računal. Danes bi rekli, da sploh ni bil med kandidati. Bil je na paši in čuval drobnico. Zares, Gospod ne vidi kakor človek. Človek vidi pogosto le zunanjost, Gospod pa vidi v srce. Človek – vsak izmed nas - četudi imamo zdrave oči, mnogih stvari ne vidimo, smo zaslepljeni.
Dovolj je, da se ozremo na Frančiška, njegovo mladostno razigranost, sanjarjenje o slavnem viteštvu… Prav je, da razmišljamo tudi o našem otroštvu, mladostnih letih… kakšne zasluge imamo, da nas je Bog izbral? Niso nas izbrali starši, sorodniki, prijatelji, duhovnik-redovnik, župnijsko občestvo. Izbral nas je Bog! Bolj spoznavamo dar redovniškega poklica, ki nam je podarjen, tembolj se nam odpirajo naše duhovne oči in spoznavamo tudi našo slepoto.
O taki telesni in duhovni slepoti, ali zaslepljenosti je govoril tudi postni evangeljski odlomek. Jezus ozdravi sleporojenega. Biti slep od rojstva! Ste že kdaj pomislili, da bi bili za vedno pogreznjeni v temo, da bi bili prikrajšani za lepoto svetlobe, da bi vam drugi s težavo naslikali lepoto narave, umetniških del…. In takemu človeku je Jezus odprl oči s svojo Božjo močjo, v svoji brezmejni ljubezni. Prav to Božjo moč in brezmejno ljubezen pa niso videli tisti - farizeji, ki so imeli zdrave telesne oči. V svoji zaslepljenosti niso videli čudovitega Božjega dela ampak so se spotikali nad Jezusom, da je to storil na soboto, torej na dan počitka. Kakšna zaslepljenost! Namesto, da bi se veselili s človekom, ki je bil tako čudovito obdarjen.
Kaj nam hoče Jezus povedati s temi vrsticami, s tem odlomkom Svetega pisma, Božjega razodetja? Pravi pomen bomo morda lažje spoznali, če ga bomo prebirali ali poslušali v povezanosti z besedami, ki smo jih slišali pri obredu pepeljenja na začetku postnega časa: »Spreobrni se in veruj evangeliju«. K spreobrnjenju spada najprej spoznanje in priznanje, da smo tudi sami potrebni ozdravitve. Jezus je sleporojenemu odprl ne samo telesne oči, ampak tudi oči vere, da je v Jezusu spoznal Boga. Tudi mi ga večkrat ne vidimo, ne prepoznamo v vsakdanjih dogodkih in v svojem življenju. Večkrat smo tako zaslepljeni s skrbmi tega življenja, tako zagledani v ta svet, tako zagledani sami vase, da ne vidimo višjih vrednot, niti svojega brata. Nekdo je dejal, da nekateri vidijo višje vrednote in odlepijo svoj pogled od zemlje šele takrat, ko jih bolezen ali kaj drugega priklene na bolniško posteljo in so prisiljeni gledati v strop, kvišku. Prav je, da radi molimo v teh dneh tudi tako: O Gospod, odpri moje oči, dotakni se me s svojo čudežno močjo, da se v tem postu resnično spreobrnem in spregledam.
Bratje, v teh postnih dneh kakor vso letošnje leto smo še posebej povabljeni, da se trudimo za ozdravitev naših bratskih odnosov; da spregledamo in vidimo okrog sebe brate. Prvi okvir, v katerem moramo živeti kot bratje, je naše lastno bratstvo. To pomeni odprtost, vključenost v bratstvo v katerem živim. Pomeni pa tudi, da sam ne ostajam nekje na robu bratstva ampak ga sprejmem za svojega in se hkrati trudim, da v bratstvo vključim vse svoje razpoložljive moči. Jezus se sprašuje: Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? Pokazal je na svoje učence in rekel: Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdorkoli namreč uresniči voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati. Temelj našega bratstva je naša vera v Jezusa Kristusa. Ob tem naj še omenim hrepenenja, ki jih moramo gojiti kot Frančiškovi bratje: živa udeležba pri skupnem bratskem življenju, ustvarjanje zaupnih odnosov med brati, iskanje trenutkov za skupna srečanja, prizadevanje za redno udeležbo pri skupni molitvi, biti resnično manjši… V hoji za Jezusom se Frančišek kot manjši obrača na Boga Očeta ter v pokorščini in popolni razpoložljivosti vedno išče njegovo voljo. Ena izmed evangeljskih podob, ki najmočneje izraža to in je na Frančiška naredila največji vtis, je podoba Kristusa, ki pri zadnji večerji učencem umiva noge. Hoja za Kristusom je nujno v tem, da postajamo manjši, kakor je bil On in smo pripravljeni »umivati noge« bratom.
Morda smo tudi mi na tej poti velikokrat razočarani tako kot sta bila učenca, ko sta se po Jezusovem trpljenju in smrti odločila, da se vrneta domov in živita kakor prej. Na poti sta srečala tujca – vstalega Jezusa. Njegove besede so bile tako prepričljive, da sta ga povabila, naj z njima večerja, da bi jima povedal še kaj več. Ko je blagoslovil kruh, sta spoznala, da je v resnici Jezus. Prav zlahka se tudi sami znajdemo na svoji »poti v Emavs« - včasih se niti ne zavedamo, kako smo se znašli na njej. Morda smo pustili, da so vsakdanje obveznosti zasenčile Jezusove obljube? Mogoče smo se vdali skušnjavam in dopustili, da nas je greh oddaljil od Gospoda? Ali pa smo dopustili, da sta nas preplavila brezup in strah; žalost ali zagrenjenost? V prihajajočih dneh lahko tudi nam Jezus odpre oči. Lahko nam znova vname srce, lahko nas potegne iz osame in nam pomaga, da se znova tesneje povežemo z brati. Zlasti pa se nam lahko razodene, da bomo radi pritekli v njegov objem…
Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala… Postni čas in Jezusovo vstajenje daje tudi vsakemu izmed nas priložnost, da pustimo Gospodu, da nam »odpre oči in ga spoznamo«.
Dragi bratje! Ob velikonočnih praznikih tudi mi radi vzklikajmo resnično iz vsega srca: O Gospod, odpri moje oči, dotakni se me, da bom videl tudi tisto, kar je nevidno ali težje zaznavno telesnim očem.
Blagoslovljene in globoko doživete velikonočne praznike!
p. Milan Kos
prov. minister
Pred nami je praznik sv. Jožefa – zavetnika naše province. Letos se ne bomo zbrali na sam prazničen dan pri bratski mizi ampak šele na veliki četrtek. Tako vam želim preko pisane besede nameniti nekaj misli za to priložnost in seveda ob koncu postnega časa ter velikonočno voščilo.
V Svetem pismu piše o Jožefu, da je bil pravičen mož. Njegova pravičnost je bila pravičnost svetih mož Stare zaveze. Te pravičnosti ni določal hladni razum, ni bila prikrojena na črko zakona – bila je nenehno prisluškovanje Božjemu glasu. Lahko rečem, da nam ima ta sveti mož veliko povedati, ko bi ga le hoteli poslušati. Razmislimo, kako se mu je življenje čudno zasukalo. Vse, kar si je v svoji človeški pameti zamišljal, se je spremenilo. Nič ni bilo več tiste varnosti, ki si jo mi želimo in po njej hrepenimo. Eno samo potovanje v neznano in negotova prihodnost. Toda Božjemu glasu odprto srce ni godrnjalo. Naša redovniška drža na žalost ni vedno takšna. Vse hočemo predvideti; se pred vsem zavarovati; izogibamo se vsemu, kar ogroža našo majhno zasebno varnost… Pota, ki jih nismo predvideli ali niso po naši volji, so nam neprijetna. Kako zelo torej potrebujemo držo sv. Jožefa, da bo naše srce odprto za Božji glas.
Bratje, radi se priporočajmo zavetniku naše province sv. Jožefu in prosimo Gospoda za milosti, da bi postajali vedno bolj podobni sv. Jožefu v poslušanju in izpolnjevanju Božje volje. Tudi naših bratov, ki godujejo na ta dan se radi spomnimo v molitvi.
Božja beseda nas je v tem postnem času popeljala med ostalim v svet slepote: telesne in tudi tiste notranje - duhovne slepote. Srečali smo se s svetopisemskim odlomkom, ki je poročal, kako je Bog izbiral po preroku Samuelu kralja med Jesejevimi sinovi. Bog je opozoril preroka: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« Za kralja je izbral njega, na katerega nihče ni računal. Danes bi rekli, da sploh ni bil med kandidati. Bil je na paši in čuval drobnico. Zares, Gospod ne vidi kakor človek. Človek vidi pogosto le zunanjost, Gospod pa vidi v srce. Človek – vsak izmed nas - četudi imamo zdrave oči, mnogih stvari ne vidimo, smo zaslepljeni.
Dovolj je, da se ozremo na Frančiška, njegovo mladostno razigranost, sanjarjenje o slavnem viteštvu… Prav je, da razmišljamo tudi o našem otroštvu, mladostnih letih… kakšne zasluge imamo, da nas je Bog izbral? Niso nas izbrali starši, sorodniki, prijatelji, duhovnik-redovnik, župnijsko občestvo. Izbral nas je Bog! Bolj spoznavamo dar redovniškega poklica, ki nam je podarjen, tembolj se nam odpirajo naše duhovne oči in spoznavamo tudi našo slepoto.
O taki telesni in duhovni slepoti, ali zaslepljenosti je govoril tudi postni evangeljski odlomek. Jezus ozdravi sleporojenega. Biti slep od rojstva! Ste že kdaj pomislili, da bi bili za vedno pogreznjeni v temo, da bi bili prikrajšani za lepoto svetlobe, da bi vam drugi s težavo naslikali lepoto narave, umetniških del…. In takemu človeku je Jezus odprl oči s svojo Božjo močjo, v svoji brezmejni ljubezni. Prav to Božjo moč in brezmejno ljubezen pa niso videli tisti - farizeji, ki so imeli zdrave telesne oči. V svoji zaslepljenosti niso videli čudovitega Božjega dela ampak so se spotikali nad Jezusom, da je to storil na soboto, torej na dan počitka. Kakšna zaslepljenost! Namesto, da bi se veselili s človekom, ki je bil tako čudovito obdarjen.
Kaj nam hoče Jezus povedati s temi vrsticami, s tem odlomkom Svetega pisma, Božjega razodetja? Pravi pomen bomo morda lažje spoznali, če ga bomo prebirali ali poslušali v povezanosti z besedami, ki smo jih slišali pri obredu pepeljenja na začetku postnega časa: »Spreobrni se in veruj evangeliju«. K spreobrnjenju spada najprej spoznanje in priznanje, da smo tudi sami potrebni ozdravitve. Jezus je sleporojenemu odprl ne samo telesne oči, ampak tudi oči vere, da je v Jezusu spoznal Boga. Tudi mi ga večkrat ne vidimo, ne prepoznamo v vsakdanjih dogodkih in v svojem življenju. Večkrat smo tako zaslepljeni s skrbmi tega življenja, tako zagledani v ta svet, tako zagledani sami vase, da ne vidimo višjih vrednot, niti svojega brata. Nekdo je dejal, da nekateri vidijo višje vrednote in odlepijo svoj pogled od zemlje šele takrat, ko jih bolezen ali kaj drugega priklene na bolniško posteljo in so prisiljeni gledati v strop, kvišku. Prav je, da radi molimo v teh dneh tudi tako: O Gospod, odpri moje oči, dotakni se me s svojo čudežno močjo, da se v tem postu resnično spreobrnem in spregledam.
Bratje, v teh postnih dneh kakor vso letošnje leto smo še posebej povabljeni, da se trudimo za ozdravitev naših bratskih odnosov; da spregledamo in vidimo okrog sebe brate. Prvi okvir, v katerem moramo živeti kot bratje, je naše lastno bratstvo. To pomeni odprtost, vključenost v bratstvo v katerem živim. Pomeni pa tudi, da sam ne ostajam nekje na robu bratstva ampak ga sprejmem za svojega in se hkrati trudim, da v bratstvo vključim vse svoje razpoložljive moči. Jezus se sprašuje: Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? Pokazal je na svoje učence in rekel: Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdorkoli namreč uresniči voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati. Temelj našega bratstva je naša vera v Jezusa Kristusa. Ob tem naj še omenim hrepenenja, ki jih moramo gojiti kot Frančiškovi bratje: živa udeležba pri skupnem bratskem življenju, ustvarjanje zaupnih odnosov med brati, iskanje trenutkov za skupna srečanja, prizadevanje za redno udeležbo pri skupni molitvi, biti resnično manjši… V hoji za Jezusom se Frančišek kot manjši obrača na Boga Očeta ter v pokorščini in popolni razpoložljivosti vedno išče njegovo voljo. Ena izmed evangeljskih podob, ki najmočneje izraža to in je na Frančiška naredila največji vtis, je podoba Kristusa, ki pri zadnji večerji učencem umiva noge. Hoja za Kristusom je nujno v tem, da postajamo manjši, kakor je bil On in smo pripravljeni »umivati noge« bratom.
Morda smo tudi mi na tej poti velikokrat razočarani tako kot sta bila učenca, ko sta se po Jezusovem trpljenju in smrti odločila, da se vrneta domov in živita kakor prej. Na poti sta srečala tujca – vstalega Jezusa. Njegove besede so bile tako prepričljive, da sta ga povabila, naj z njima večerja, da bi jima povedal še kaj več. Ko je blagoslovil kruh, sta spoznala, da je v resnici Jezus. Prav zlahka se tudi sami znajdemo na svoji »poti v Emavs« - včasih se niti ne zavedamo, kako smo se znašli na njej. Morda smo pustili, da so vsakdanje obveznosti zasenčile Jezusove obljube? Mogoče smo se vdali skušnjavam in dopustili, da nas je greh oddaljil od Gospoda? Ali pa smo dopustili, da sta nas preplavila brezup in strah; žalost ali zagrenjenost? V prihajajočih dneh lahko tudi nam Jezus odpre oči. Lahko nam znova vname srce, lahko nas potegne iz osame in nam pomaga, da se znova tesneje povežemo z brati. Zlasti pa se nam lahko razodene, da bomo radi pritekli v njegov objem…
Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala… Postni čas in Jezusovo vstajenje daje tudi vsakemu izmed nas priložnost, da pustimo Gospodu, da nam »odpre oči in ga spoznamo«.
Dragi bratje! Ob velikonočnih praznikih tudi mi radi vzklikajmo resnično iz vsega srca: O Gospod, odpri moje oči, dotakni se me, da bom videl tudi tisto, kar je nevidno ali težje zaznavno telesnim očem.
Blagoslovljene in globoko doživete velikonočne praznike!
p. Milan Kos
prov. minister
