Spoštovani!
V teh adventnih dneh smo pogosto slišali na radiu in televiziji ter brali v dnevnem tisku, kako je svet prišel v finančno in gospodarsko krizo, za katero ne vemo, kako dolgo bo trajala in kako bo spremenila naše življenje. Mnogi delavci trepetajo za svoje službe. Vsak dan je več brezposelnih. Na mnoge domove trka revščina. Ljudi se loteva strah pred prihodnostjo. Takšno razpoloženje je spremljevalec letošnjega adventnega časa. Človeška sebičnost in neizmerno hrepenenje po bogastvu za vsako ceno je povzročilo sedanjo krizo. Za njeno odpravo bo potreben resen razmislek o naši dosedanji poti in ciljih, ki smo jim slepo sledili. V tej krizi moramo zazreti priložnost za novi začetek.
Kaj lahko storimo kristjani, je vprašanje, ki ste si ga že ali pa si ga boste še morda postavili? Ozrimo se na sv. Frančiška in njegov čas. Peščica bogatih ljudi in množica revnih na telesu in duhu. Frančišek spozna, da ne bo rešil in zadovoljil množic z razdajanjem materialnih stvari, kar je počel nekaj časa z veliko vnemo. Začel jih je sprejemati in imeti rad: poljub gobavca, strežba gobavcem, skupno bivanje z revnim duhovnikom pri sv. Damjanu, ni želel privilegijev ampak je živel skromno kakor večina ljudi… Kako je zmogel ta življenjski preobrat?
Frančišek je svojim bratom naročil, naj se postijo od praznika vseh svetih do božiča, da bi se tako tudi telesno pripravili na učlovečenje Božjega Sina. To pomeni, da je praznik Kristusovega rojstva tako veliki praznik, da ga moremo dojeti le z očmi vere. Bog je prišel med nas kot človek. To srečanje je nepopisno lepo za Frančiška in prav zaradi tega ga je hotel na poseben način doživeti v Grecciu.
Sv. Frančišek poudarja tudi podobnost med učlovečenjem in evharistijo. Kristus se je ponižal tako, da v učlovečenju skrije svoje božanstvo v človeško naravo, v evharistiji pa ga skrije pod posvečeni kruh, nato pa vabi, naj bi gledali preko zunanjih znamenj Kristusa z očmi vere v njegovo božanstvo, ki je navzoče v njegovem živem in resničnem telesu in krvi: »Vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je s kraljevega prestola stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom prikazal v resničnem telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem kruhu. In kakor so oni ob gledanju na njegovo človeško naravo videli samo to njegovo človeško naravo, vendar pa so verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi očmi, tako naj tudi mi, ko na kruh in vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in resnično najsvetejše telo in kri« (1. Opomin 16-21).
Frančiškova ljubezen do učlovečenega Boga je bila velika. Mnogokrat je preživljal vso globino te ljubezni in žaloval, da ni popolna. Z bolečino v duši je premišljeval o Božji ljubezni do človeka, do njega samega. In ko je gledal vse, kar je Bog storil iz ljubezni do njega, je z vso dušo občutil nepopisno bolečino, ki jo je pogosto izrazil v joku in solzah. Tako je nekoč tožil: »Ljubezen ni ljubljena«.
V teh negotovih in hkrati prazničnih dneh se poskušajmo približati skrivnosti te ljubezni s čustvi Frančiškove duše. Postavimo si resno vprašanje: kako ljubim učlovečenega Boga, moža, ženo, otroka, sodelavca… človeka v telesni in morda tudi duhovni stiski?
Ne pozabimo letošnjega gesla tedna karitas: RAD TE IMAM – ZAUPAM TI. Najprej velja za Boga. On nam nenehno sporoča, da nas ima rad in da nam zaupa. Že s tem, ko nas je ustvaril, prav take kot smo, je enkrat za vselej povedal, da nam zaupa in zato tudi računa na nas. Tudi če kdaj naredimo kaj narobe, nam On zaupa. Ve, kaj in koga je ustvaril, in ve, da smo na dnu vsega dobri in njegovi! Zaupal nam je življenje, naravo, zaupal nam je zmožnosti, ki jih druge stvari v stvarstvu, razen angelov, nimajo; predvsem sposobnost ljubiti drug drugega in Njega. Glejte, kakšno možnost nam je dal s sposobnostjo medsebojnega sporazumevanja, vzpostavljanja osrečujočih odnosov, ki se začenjajo in nadaljujejo s srečanji. Kako je lepa slovenska beseda »srečanje«: za svoj koren ima »srečo«; zato se dva resnično srečata le, če se ob tem osrečita. Sicer se nista srečala, ampak samo šla drug mimo drugega, doživela sta samo mimohod.
Geslo velja za tudi za nas. Če nas ima Bog rad in nam zaupa in smo ustvarjeni po njegovi podobi (1 Mz 1,27), potem se uresničujemo kot ljudje in še bolj kot kristjani lahko samo tako, da se imamo radi med seboj in si zaupamo. Božja resnica je, da je mogoče in prav, da drug drugemu bolj globinsko zaupamo, kot se sicer lahko razočaramo med seboj. Konkretno je to včasih zelo težko živeti. A vendar je res, da ljudje še kako potrebujemo potrditev drug od drugega. Vsak mora od drugih slišati, da je prav, da je, in to prav takšen, kot je; in da prav takemu zaupamo, da verjamemo vanj in ga imamo radi. Šele na tej osnovi, se lahko tudi spreminjamo, kjer je to potrebno. A osnovna vsega je, da ti nekdo verjame in zaupa, da boš zmogel. Prav to zaupanje da potrebna »krila« za novi polet.
To pomeni, da morajo ljudje po našem načinu življenja priti do spoznanja, da je potrebno v vse pore družbenega življenja umestiti vrednote Jezusovega evangelija. V ta temačen čas moramo stopiti z evangeljskim oznanilom o veliki luči, ki nam je zasijala z rojstvom Božjega Sina Jezusa. Izžarevajmo to luč upanja in veselja in jo prižgimo v srcih vseh po odrešenju hrepenečih ljudi. Ne zatiskajmo si oči pred stiskami ljudi, ki nemočni prihajajo k nam. Po njih k nam prihaja Jezus, ki je lačen, žejen, nag, brez dela, omamljen… Nismo veseli vseh. Rajši bi živeli daleč od njih v udobnem domu... A Kristus je neizprosen. Pošilja jih k nam, da poglobi našo vero, da jo naredi rodovitno. V težkih življenjskih okoliščinah ljudje od nas pričakujejo, da jih bomo vsaj poslušali in da niso prepuščeni bridki usodi, ampak, da živijo med ljudmi, ki poznajo sočutje in medsebojno vzajemnost. Za uboge na telesu in v duhu so najtežji prazniki. Veselo oznanilo, da je med nami Odrešenik, naj po našem oznanilu zasije kot luč upanja. Božji Sin prihaja na svet v človeka nevrednih razmerah. Ubogi so njegovi prvi častilci. Povabimo ljudi, da pridejo h Kristusu. Pokažimo jim njegov obraz, da bodo v njem zazrli svojega Odrešenika, ki naj tudi vam podari veselje in mir ob božičnem praznovanju, v novem letu pa vse spremlja s svojim blagoslovom!
Božič, 2008
p. Milan Kos
